Vidov vrt je ostal takšen do konca njegovih dni – brez krompirja, brez repe, .
Naslednji dan so prišli drugi. Vid jim ni dajal nasvetov o kmetovanju, le rezal je cvetove. Kmalu je bila cela vas polna barv. In čeprav je bila zima tisto leto težka, so si ljudje med seboj pomagali bolj kot kdajkoli prej. Ugotovili so, da človek včasih ne potrebuje polne kleti, temveč le opomin, da svet še vedno zmore cveteti. NiДЌ drugega kot roЕѕe
Nekega popoldneva je k njegovi ograji prišla soseda Marija, strta od skrbi. Vid ni rekel ničesar. Stopil je med gredice, odrezal šop živo rumenih sončnic in ji jih podal. Vidov vrt je ostal takšen do konca njegovih
Želite, da zgodbo morda ali spremenim njen ton v bolj melanholičnega? temveč le opomin